Podaj Mi Roko je tudi letos gostila samostanska cerkev v Vipavskem Križu. Ob molitvi za mir smo posebej premišljevali o letošnji poslanici, ki nas je nagovarjala, da se ozremo po družbenih skupinah, ki nimajo pravega mesta med nami. Različne mladinske skupine iz Vipavske doline so nam na izviren način predstavile ljudi, ki živijo v laži, t.i. piflarje, mafijce, prostitutke, narkomane. V drugem delu pa smo izpostavili še tri skupine ljudi, ki se nahajajo med nami. Molitev smo dobesedno poslali med brezdomce, bolnike v UKC in na Onkološkem inštitutu ter med umirajoče v hospicu, tako da smo jo napisali na listke. Ob tem pa smo z našimi talenti zgradili verigo, ki nam je dala vedeti, da smo močna skupnost, ki more v molitvijo in dobrimi deli poskrbeti za boljši jutri. Sledila je sv. maša, ki jo je daroval br. Vlado Kolenko. Nato pa smo se še zbrali v samostanski jedilnici, kjer smo ob prijetnem druženju zaključili molitveno srečanje za mir.

Matevž Vidmar

Kako smo se imeli lepo, si lahko ogledate na tej povezavi: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.10152897171494073.1073741829.44894614072&type=1

Še nekaj oratorijskih slik:   https://www.facebook.com/media/set/?set=a.527195904046961.1073741827.100002696688020&type=1&l=3a17c725e3

Oratorij v Vipavskem Križu je nekaj posebnega, kar lahko potrdi vsak, ki se ga je kdaj udeležil. Če bi pogledali le napisan program, se nam morda ne bi zdelo tako. A pod imeni dejavnosti, običajnih za oratorij – velika igra, dramatizacija, molitev – so voditelji (Ines Vodopivec, Neža Vermiglio, Urban Štrancar in Dejan Slokar), duhovni asistent (brat Vlado Kolenko) in vodja tehnikov (Matej Lozar), na temo svetega Petra, pripravili nekaj popolnoma svojega. Posebej je treba omeniti še nekatere animatorje; Niko Obed za delavnice, Petro Bajc in Moniko Semič za izredno energično kazanje koreografij, Matica Fučko in Jureta Slejka za velike igre ter Matijo Čuferja in Matjaža Simoniča za izlet.

Tipičen dan se je začel ob sedmih z zbujanjem, telovadbo in zajtrkom za najstnike, nadaljeval z zbiranjem, dvigom zastave, molitvijo, dramatizacijo, katehezo, delavnicami, alabanso – krajše slavljenje, kosilom in veliko igro. Za tem se je oratorijski dan za otroke zaključil z mašo, ki so se ji pridružili tudi starši, za najstnike pa nadaljeval s katehezo, večerjo in večernim programom. Seveda pa je imel vsak dan tudi posebnosti. Ponedeljkov večer je minil v znamenju šova ”Spet doma”, kjer so se predstavile skupine najstnikov in njihovih animatorjev, v torek je sledila posebna nočna velika igra, v sredo pa smo se odpravili na pot do Dobravelj, ki so jo popestrile številne točke – postavljanje Da Vincijevega mostu, popisovanje inventarja rogatega zajca, bežanje pred ledeno kraljico, veslanje po jezeru. Zvečer smo skupaj z zunanjimi obiskovalci prisluhnili bendu Vozel in Meti Horvat, ki so nam pripravili čudovit slavilni koncert v samostanski cerkvi. Četrtkov večer so najstniki preživeli s služenjem po okoliških vaseh. Po tem pa smo si ogledali film Oktobrski otrok (October Baby), ki je odprl problematiko splava, o kateri je na kratko spregovorila Anja Kastelic iz zavoda Živim. Ponoči pa smo se po skupinah zvrstili na češčenju, ki si ga je vsaka skupina pripravila sama. Petek popoldan so nam popestrile vodne (če smo popolnoma iskreni bolj blatne) igre, zadnji večer pa so se nam predstavili raznovrstni talenti oratorija, od pevcev pa do profesionalnih pivcev soka. V soboto smo dežju navkljub uspešno zaključili z mašo v župnijski cerkvi, kjer smo se Bogu zahvalili za (relativno) lepo vreme in uspešno izpeljavo.

Ampak vse, kar ste prebrali do zdaj ne opiše, zakaj je ta oratorij tako poseben, ne zares. Gre se za to, da so sorazmerno z našimi podočnjaki rasli tudi nasmeški, medtem ko je naš spanec postajal vedno bolj trden in ga je bilo vedno težje prekiniti se je isto dogajalo z novimi prijateljstvi. Bolj kot so postajali naši glasovi hripavi, bolj glasno smo peli. Gre se za male trenutke: Ko tvoja skupina desetletnikov sama od sebe naredi to, kar si se jim trudil dopovedati že ves teden; ko se v solzah smeha konča pogovor z nekom, o komer si pred dobrim tednom komajda vedel kaj več kot ime; ko se ozreš po cerkvi in vidiš dvesto ljudi, ki navdušeno skačejo in prepevajo (kričijo) na isto pesem – celo fantje.

In nenazadnje, ko smo se v soboto in nedeljo ob pici, sortiranju številnih izgubljenih predmetov in pometanju samostanskih hodnikov razhajali še zadnji animatorji, nas je tolažila le ena misel: „Sej pridmo drugu lejtu itak še!“

Neža Fajdiga in Sara Ilc