Pasijon 2013,  Vipavski Križ

Staršem birmancev je bila zaupana naloga uprizoriti pasijon. Imeli smo kar nekaj predlogov, vendar smo se soglasno odločili, da bomo letošnji pasijon uprizorili malo drugače. Predvsem pa smo želeli, da bi v osrednji del vključili naše birmance in njihove starše, kar nam je kljub majhnim težavicam uspelo.

Bila je bogata izkušnja delati z najstniki, ki jim je v obdobju odraščanja prioriteta čisto nekaj drugega, kot sodelovanje z odraslimi. Ko smo jim predstavili scenarij letošnjega pasijona, so skoraj enoglasno zabrundali »Igrali pa ne bomo! Jaz ne bom!, ipd«, smo vsi potiho razmišljali »To pa ne bo lahko. Ne bo nam uspelo! «. Ko so birmanci zapustili učilnico smo se samo spogledali, dvignili glave, ter si vzeli za vodilo Njegove besede »Pojdi, tvoja vera te bo rešila.«

V nedeljo zvečer, po odigranem pasijonu, smo bili starši, ki nam je bila zaupana vloga animatorev, katehetinja Leja, Urbani in brat Jožko, res prijetno presenečeni. Bili so odlični, bili so neponovljivi. Ob predstavitvi scenarija so se tako negativno odzvali, da smo se jih kar malce zbali. Po odigranem pasijonu, pa je bil njihov odziv popolnoma drugačen. Bili so veseli, navdušeni, ponosni sami nase, da jim je uspelo. Celo vprašanja «Kdaj bo ponovitev?, Kdaj bomo spet igrali?« je bilo slišati iz njihove sredine. Skratka, bil je tam, bil je z njimi, ganil jih je. Prosimo ga, da bo vedno tam, z njimi, ob njih.

Hvala vsem nastopajočim, pevcem in instrumentalnim izvajalcem, otroškemu pevskemu zborčku, staršem, nepogrešljivi tehnični ekipi, ki je poskrbela za oder, svetlobni efekt in dober glas nastopajočih. Predvsem bi se radi »starši animatorji« zahvalili bratu Jožku, katehetinji Lei in Urbanu, ki so nam zaupali to nalogo in nas s tem obogatili za veliko, lepo in neponovljivo doživetje.